OI Ljubljana
Eng

Vloga slikovnih in laboratorijskih markerjev pri oceni narave in rasti ščitničnih nodusov

Vloga slikovnih in laboratorijskih markerjev pri oceni narave in rasti ščitničnih nodusov

Uvod. Ščitnični nodusi so v odrasli populaciji pogosti. Večinoma so benigni in ne vplivajo na delovanje ščitnice, redkeje pa je njihova narava avtonomna in povzročajo hipertirozo. Neugodna narava ščitničnih nodusov je lahko povezana z malignimi značilnostmi, ki jih ugotavljamo v 7−15 % lezij, ali pa je odraz rasti nodusa, kar ugotavljamo pri tretjini benignih nodusov ščitnice. Pojavijo se lahko pri bolnikih s z avtoimunsko boleznijo ščitnice, ki je pogosta in povezana z večjim tveganjem za raka ščitnice. 
Diagnostična orodja za oceno narave nodusov, ki vključujejo ultrazvok (UZ), UZ vodeno tankoigelno biopsijo in scintigrafijo ščitnice, niso vedno zanesljiva. Nobeno od naštetih ne omogoča prepoznavanja benignih nodusov, ki bodo zaradi rasti povzročali lokalne težave. Mnenja o vlogi laboratorijske diagnostike, kot je meritev koncentracije tiroglobulina (Tg) in kalcitonina, so deljena. Vloga novejših preiskav, kot sta spektralni dopplerski UZ in elastografija, pa zaenkrat ni jasno opredeljena. Opredelitev slikovnih in laboratorijskih markerjev, ki bodo pripomogli k prepoznavanju neugodne narave nodusov, bi lahko zagotovila pravočasno obravnavo bolnikov, ki potrebujejo zdravljenje, ter preprečila nepotrebne preiskave pri tistih, ki imajo noduse z ugodnimi značilnostmi. Takšne slikovne in laboratorijske markerje želimo opredeliti s predlagano raziskavo, kar nameravamo doseči z izvedbo štirih specifičnih ciljev: 
Cilj 1: Oceniti rastni potencial nesumljivih ščitničnih nodusov pri odraslih slovenskih bolnikih z znanim ščitničnim nodusom.
Cilj 2: Preveriti slikovne in laboratorijske markerje, ki so povezani z naravo ščitničnega nodusa in okolnega ščitničnega tkiva pri bolnikih z novo odkritimi ščitničnimi nodusi. 
Cilj 3: Določiti napovedne slikovne in laboratorijske markerje, ki so povezani z rastjo nesumljivih nodusov ščitnice.
Cilj 4: Oceniti vpliv delovanja ščitnice in pridruženih avtoimunskih bolezni na naravo in rast ščitničnih nodusov.
Metode. Za dosego Cilja 1 bomo v raziskavo povabili 200 bolnikov z enim ali več nodusi, ki so bili prvič ocenjeni pred 5 ali 10 leti.  Z UZ bomo ocenili rast in značilnosti nodusa ter preverili vpliv laboratorijskih kazalcev ob začetnem pregledu (TSH, Tg) na njegove značilnosti. Za dosego Cilja 2, 3 in 4 bomo vključili 300 odraslih bolnikov, pri katerih bomo izvedli celostno diagnostiko, ki bo vključevala UZ oceno, kvalitativno (vzorec prekrvljenosti) in kvantitativno (meritev najvišje sistolične hitrosti in rezistenčnega indeksa) bomo izmerili prekrvljenost nodusa in paranodalnega tkiva ter izmerili elastičnost nodusa. Izvedli bomo scintigrafijo ščitnice in izmerili TSH, prosta ščitnična hormona, protitelesa, Tg in kalcitonin. Primerjali bomo značilnosti nesumljivih, avtonomnih in sumljivih nodusov. Pri bolnikih z nesumljivimi nodusi bomo ponovili UZ oceno ter meritev TSH in Tg še po 6 mesecih in 1 letu ter primerjali slikovne in laboratorijske markerje glede na rast nodusa. Pri bolnikih s avtoimunsko bolezijo ščitnice bomo ugotavljali, če se slikovne in laboratorijske značilosti nodusa razlikujejo od preiskovancev brez avtoimunske bolezni.
Pričakovani rezultati. Cilj 1: Pričakujemo, da bomo rast nodusov ugotovili pri manj kot tretjini preiskovancev in da bo povezana predvsem z velikostjo nodusa in koncentracijo TSH in Tg ob začetnem pregledu. Cilj 2: Domnevamo, da bodo imeli bolniki s sumljivim nodusom značilno višji indeks elastičnosti nodusa ter višjo koncentracijo TSH in Tg, bolniki z avtonomnim tkivom pa značilno večjo prekrvljenost nodusa in višjo koncentracijo Tg. Cilj 3: Predvidevamo, da bodo imeli bolniki z rastočim nodusom večji volumen nodusa ob začetni opredelitvi, večji indeks elastičnosti ter višjo koncentracijo TSH in Tg. Cilj 4:  Domnevamo, da bosta pri bolnikih z avtoimunsko boleznijo ščitnice prekrvljenost nodusa in indeks elastičnosti večja in da bodo imeli višjo koncentracijo TSH, nižje razmerje med prostima hormonoma ter višji Tg.

 

 

© 2019 - Onkološki inštitut Ljubljana
Za slepe in slabovidne(CTRL+F2)
barva kontrasta
velikost besedila
označitev vsebine
povečava