Glasba je univerzalni jezik človeštva. In včasih je potrebna le ena prava pesem, da se umirimo, pomirimo ali da z njo osrečimo nekoga drugega. S petjem že vrsto let osrečuje druge tudi dolgoletna prostovoljka na Onkološkem inštitutu Jolanda Ravnikar, ki je na božični večer več ur pacientom na vseh oddelkih s pesmijo skušala vsaj za nekaj trenutkov polepšati večer.
Jolanda pravi, da je z besedami pravzaprav težko opisati, kaj vse se v takšnem večeru doživlja. Predvsem odzvanjajo melodije in besede pacientov. Pogled trpečega bolnika, tudi mladih deklet in fantov. Strah v njihovih očeh in solze. Nobenih drugih želja več, da bi se le vrnilo zdravje! »Ob stiski bolnika si resnično žalosten in v precepu, kaj narediti. Samo tišina, topel pogled, stisk roke, sočutje. Besede so odveč. Neizmerno sem hvaležna, da sem imela toliko moči, da sem lahko pacientom polepšala praznični večer s pesmijo, ki je marsikoga zazibala v svet sanj. Čutim, da je glasba zagotovo tudi terapija - zame in za poslušalca. Morda bo petje po bolnišnicah nekega dne postalo vsakdanjik. Kot povedo akademsko izobraženi glasbeniki, so raziskave namreč pokazale, da petje sprošča, umirja in pozitivno vpliva na možgane«, poudarja Jolanda.
»Na božični večer smo vsi še bolj ranljivi. S pesmijo sem poskušala obuditi upanje, ki, pravijo, umre zadnje. Nekdo me je vprašal, kako mi lahko poplača za moj obisk s pesmijo. A za to ni denarja, to so čisto druge življenjske dimenzije. Ob takih trenutkih v življenju se zaveš, da bogastvo ne pomeni nič, šteje samo sočutje do sočloveka. Pomemben je ta trenutek, pomembno je, kako živimo sedaj in kaj dajemo drug drugemu danes, kako drug drugemu polepšamo dan, kolikokrat rečemo hvala, oprosti, rad te imam. V pehanju za stvarmi in denarjem gre lahko življenje povsem mimo nas!« poudarja Jolanda Ravnikar.
