5. Osnove zdravljenja in spremljanje bolnikov po zaključenem zdravljenju
Rak dojk zdravimo s kombinacijo kirurškega zdravljenja, sistemskega zdravljenja in obsevanja. Izbor in zaporedje načina zdravljenja sta odvisna od razširjenosti in histopatoloških lastnosti bolezni.
Kirurško zdravljenje
Zgodnji rak dojk začnemo zdraviti kirurško. Glede na lokalno razširjenost tumorja se kirurg odloči bodisi za ohranitveno operacijo dojke ali odstranitev cele dojke. Odstranitev področnih bezgavk je odvisna od razširjenosti bolezni v prvo bezgavko. Če v njej niso prisotne maligne celice, lahko z visoko verjetnostjo trdimo, da se bolezen ni razširila v pazdušne bezgavke, ki jih zato ni treba odstraniti. Ob prisotnosti malignih celic je pazdušne bezgavke treba odstraniti. H kirurškemu zdravljenju raka dojk spada tudi rekonstrukcija dojk, ki jo lahko opravi kirurg takoj, v isti operaciji kot odstrani dojko, ali odloženo, po zaključenem dodatnem zdravljenju.
Obsevanje
Z obsevanjem zdravimo več kot 80 % bolnic z rakom dojk. Namen dodatnega zdravljenja z obsevanjem dojke ali področja, s katerega je kirurško odstranjena dojka, je uničenje morebitnih preostalih malignih celic. Obsevanje kot primarno zdravljenje operabilnega raka dojk uporabimo v redkih primerih, ko operacija ni možna zaradi spremljajočih bolezni ali je bolnica ne želi. Z obsevanjem zdravimo tudi raka dojk, ki se ga ne da operirati, pri čimer obsevamo dojko in regionalne bezgavke. Pri bolnicah z metastatskim rakom dojk je namen obsevanja zmanjšanje simptomov raka dojk.
Sistemsko zdravljenje
Sistemsko zdravljenje raka dojk delimo na zdravljenje s hormonskimi zdravili, citostatiki in biološkimi zdravili. Uporabimo ga kot dopolnilno metodo po operaciji (adjuvantno) ali včasih pred operacijo (neoadjuvantno), s čimer bistveno izboljšamo preživetje. Uporabimo ga lahko tudi kot metodo zdravljenja razsejane bolezni, s čimer lahko dosežemo zazdravitev bolezni in izboljšanje kakovosti življenja. Izbor vrste sistemskega zdravljenja je odvisen od bioloških lastnosti posameznega tumorja.
Hormonsko zdravljenje je uspešno le pri raku dojk, ki izraža na površini svojih celic hormonske receptorje, ki jih delimo na progesteronske ali estrogenske. Hormonski receptorji so izraženi na tumorskih celicah pri 60-80 % bolnic. Vrste hormonskega zdravljenja so zdravljenje z antiestrogeni, aromataznimi inhibitorji, progestini in estrogeni ter kastracijo (kirurško, obsevalno ali z zdravili). Zaradi zmanjšanja ravni spolnih hormonov se pojavijo določeni neželeni učinki, kot so oblivi vročice s potenjem, pridobivanje telesne teže, motnje spomina, motnje spolnosti in prezgodnja osteoporoza. Citostatsko zdravljenje oziroma zdravljenje s kemoterapevtiki uporabimo kot monoterapijo (uporaba le enega zdravila) ali kot kombinacijo več kemoterapevtikov. Pri dopolnilnem zdravljenju običajno uporabimo kombinacijo kemoterapevtikov, pri zdravljenju razsejane bolezni običajno uporabimo monoterapevtske sheme. Kemoterapevtiki prinašajo s sabo določene neželene učinke, kot so: slabost z bruhanjem, zavora delovanja kostnega mozga, okvara sluznic, izpadanje las in dlak, okužbe in amenoreja. Biološko zdravljenje raka dojk delimo na zdravljenje s tarčnimi biološkimi zdravili, imunoterapijo in zdravljenje z vakcinami.
K celostnemu zdravljenju bolnic z rakom sodi tudi rehabilitacija po operativnem posegu, ki lahko pri odstranitvi pazdušnih bezgavk zelo omeji gibljivost v ramenskem sklepu in povzroči otekanje roke.
Po končanem zdravljenju so zaradi možnosti ponovitve bolezni potrebne redne kontrole s slikovnimi in laboratorijskimi preiskavami v ustreznih časovnih razmikih. Bolnice z operabilnim rakom dojk, ki so po končanem zdravljenju brez težav, prihajajo na kontrolne preglede prva tri leta na šest mesecev, nato pa na leto dni. Ob rutinski kontroli zdravnik opravi klinični pregled, krvne preiskave in na leto do dve mamografijo. Pri bolnicah z višjimi stadiji bolezni so lahko kontrole bolj pogoste, z obsežnejšimi preiskavami.