OI Ljubljana
Eng

Rak ščitnice

1. Epidemiologija in dejavniki tveganja

Rak ščitnice je redka bolezen, ki predstavlja približno 1 % vseh rakov. Tako kot drugod po svetu tudi v Sloveniji incidenca raste. Najverjetneje je vzrok za to boljša in zgodnejša diagnostika, ki omogoča odkrivanje raka, še preden je klinično prepoznan.

Ločimo štiri podtipe raka ščitnice: papilarni karcinom ščitnice, folikularni karcinom, medularni karcinom in anaplastični karcinom ščitnice. Podtipi se ločijo med sabo glede na potek bolezni, patohistološko sliko in prognozo bolezni. Najpogostejši je papilarni rak ščitnice, ki predstavlja 80 % vseh primerov. 

Na nastanek raka ščitnice vplivajo genetski dejavniki – mutacije v protoonkogenu RET. Rak ščitnice se pogosteje pojavlja v družinah z multiplo endokrino neoplazijo, familiarno polipozo in sindromom multiplih hamartomov. 

Nevarnostni dejavnik za nastanek raka ščitnice je ionizirajoče sevanje, kot se je sprostilo ob jedrski nesreči v Černobilu v obliki radioaktivnega joda. Rak ščitnice se zato pogosteje pojavlja tudi pri bolnikih, ki so bili obsevani v področju glave, vratu in prsnega koša. 

2. Bolezenski znaki

Rak ščitnice se kaže kot neboleča oteklina, ki običajno raste počasi. V manj kot 5 % je vozel (nodul) v ščitnici rak ščitnice. Prvi znaki raka ščitnice so lahko povečana bezgavka na vratu, bolečina ali sprememba glasu ter težave s požiranjem ali dihanjem. 

3. Diagnoza in stadij bolezni

Osnovna diagnostična preiskava je ultrazvok ščitnice, s katerim pridobimo podatke o zgradbi ščitnice ter o gomoljih (grčaste tvorbe) v njej in okolnih strukturah. Tumorske spremembe v ščitnici nadalje opredelimo s citološko punkcijo, in sicer z aspiracijsko biopsijo s tanko iglo, bodisi prostoročno bodisi pod ultrazvočno kontrolo. Več

4. Osnove zdravljenja in spremljanje bolnikov po zaključenem zdravljenju

Glavni način zdravljenja raka ščitnice je kirurgija. Kirurško zdravljenje se začne kot diagnostična operacija, popolna oziroma skoraj popolna operativna odstranitev ščitnice (tiroidektomija) ali odstranitev samo prizadetega režnja ščitnice (ekstrakapsularna lobektomija z istmektomijo). Obseg operativnega zdravljenja ščitnice, lokalnih bezgavk in okolnih organov določimo individualno, glede na napovedne dejavnike. Več

 

 

© 2018 - Onkološki inštitut Ljubljana