Dragi vsi na E3! Videla sem vaše sočutne, prijazne oči, ki so gledale iznad mask. Ne poznam vas po imenih, na ulici ne bi prepoznala nikogar od vas. Slišala sem mirne glasove, ki so sočutno, a brutalno realistično podajali dejstva o zdravstvenem stanju moje mami. En dober dan…..več kot en slab….in tako dalje do trenutka, ko je bila končno premeščena na navadni oddelek. Lahko tudi ne bi bila…. Podcenjevala sem njeno diagnozo, nisem jemala resnosti zahtevnosti posega, ki je bil pred njo. Ko je bila 11. maja operirana, sva imela z mojim Tomažem rezervirano poroko za 19. junij. Prepričana sva bila, da bo mami takrat v redu. Šivi se bodo celili, sicer z zmanjšanim želodcem bo jedla in živela, najbrž bo čakala na kemoterapije. A življenje je imelo drugačen načrt. Veliko bolje od mene veste, kako naivna so bila moja razmišljanja in da zaplet, ki je doletel mami, v resnici ni tako zelo redek, se pa redko konča srečno. Ko se, je to posledica milostne usode, ki da še eno priložnost. A bolj kot to in v to sem trdno prepričana, je to posledica neverjetne strokovnosti, človečnosti in požrtvovalnosti vseh vas. Čeprav sem po svetu hodila po meji prisebnosti, sem videla in začutila neverjetno spokojno energijo, ki veje na vašem oddelku. In je posledica ogromnih količin znanja, poznavanja veščin in tudi vere v čudeže. Neskončno hvaležna sem vam, da niste dvignili rok nad mojo mami. Da ste jo zdravili, da ste skrbeli za njeno udobje, da ste jo obračali, masirali, ji prigovarjali, jo spodbujali. Vem da je tudi vam marsikaj neznano, nedojemljivo, kako je šele meni… Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem prvič znova zaslišala njen glas. Kako sploh nisem dojela, da govori ona. Pa ko sem prišla na E3 in ste mi povedali, da je ni več, da je bila premeščena na navadni oddelek. Mamin boj še ni končan. Bojujeva se vsak dan, paranteralna prehrana, odvisnost od mene jo obremenjujeta, a vidim, kako zelo hvaležna je, ker ji je dano še naprej gledati našo Lariso, kako odrašča. In jočem od hvaležnosti za vsak nov dan, ko ima Larisa še vedno svojo babi. Dragi vsi na E3, to je vaš dosežek, to ste naredili vsi vi. Ko človek vsak dan, dneve, tedne, mesece, po napornem delovnem dnevu, preden gre domov, pospremit v posteljo 4-letnico, prihaja na Onkološki inštitut, obiskat kritično bolno mami, za katero ne ve, ali bo naslednji dan bolje ali pa… je ne bo več in je vse, kar ga drži pokonci, tista medicinska sestra ali brat ali negovalka ali čistilka ali zdravnik, ki si bo vzel(-a) čas, da pogleda iznad maske in da vedeti, da razume. Vem, da vam je težko. Vem, da so tudi za vas to noro nenormalni časi. A hvala, ker vam je mar. Hvala za požrtvovalnost. Hvala za človečnost. Hvala, ker ste mi vrnili mami.Vam in vašim najbližjim vsa moja družina želi vse dobro v prihajajočem letu. Zavedajte se svoje edinstvenosti, nenadomestljivosti. Brez vas bi bil ta svet veliko revnejši.