Skoči do osrednje vsebine
Donacije

Podporno zdravljenje

Psihoonkološka obravnava

Psihoonkološka obravnava zajema pogovor o težavah ter dogovor za najbolj ustrezno obliko pomoči. Svetovanja, psihoedukacija, krizne intervencije, suportivne psihoterapevtske obravnave, obravnava po kognitivno vedenjski terapiji potekajo individualno, po zaključenem onkološkem zdravljenju pa tudi v skupinski obliki. Osredotočamo se na obravnavo vsebin, vezanih na raka, in na obravnave v času zdravljenja raka.

Kadar je stiska preveč močna in preplavljajoča, je smiselna pomoč z zdravili. Psihofarmakoterapijo lahko uvede osebni zdravnik ali zdravnik onkolog, v primeru vztrajanja depresivnih in anksioznih motnjah, ki posegajo na področje tako telesnega kot psihičnega, se v obravnavo lahko vključi tudi psihiater.

 

Kaj je psihoonkološka obravnava bolnikov z rakom?

Rak je bolezen, ki nenadoma in nepričakovano poseže v življenje vsakega bolnika in njegovih bližnjih. Bolezen ne pomeni le izgubo zdravja, pač pa poseže lahko na mnoga področja življenja – telesnega funkcioniranja, psihološkega doživljanja, medosebne odnose, poklicno pot, finančno in eksistenčno situacijo. Ob misli na raka se spontano sprožijo negativna občutja tako pri obolelih kot pri njihovih bližnjih. Bolezen vzbuja celo vrsto strahov, bojazni in dvomov, kar zaobsežemo v izrazu duševna stiska. Bolnikom na Onkološkem inštitutu Ljubljana pri soočenju z diagnozo rak in dolgotrajnim zdravljenjem nudimo psihoonkološko pomoč, da podpremo aktivno sodelovanje pri zdravljenju in čim boljšo rehabilitacijo.

Duševna stiska ob spoprijemanju z rakom je naravna in pričakovana, lahko pa se stopnjuje do te mere, da postane premočna, traja predolgo in ovira bolnikovo zmožnost spoprijemanja z zdravljenjem kot tudi njegovo vsakodnevno funkcioniranje. Na splošno velja, da nekaj manj kot tretjina bolnikov z rakom na poti zdravljenja in rehabilitacije doživlja globljo stisko, ob kateri potrebuje tudi strokovno pomoč. Psihoonkologija upošteva medsebojno soodvisnost telesnega in duševnega ter v celostno onkološko zdravljenje vključuje psihoterapevtski pristop, ter po potrebi tudi psihofarmakološki pristop.

 

Izvori in znaki duševne stiske

Izvori duševne stiske so raznovrstni, od spremenjene telesne podobe, spremenjenega doživljanja in funkcioniranja telesa, strahu pred ponovitvijo bolezni, težave v partnerskih in drugih medosebnih odnosih, vračanjem na delovno mesto. 

Duševna stiska se lahko kaže z različnimi znaki, najpogostejši pa so: 

  • občutja žalosti in potrtosti
  • brezup, občutek, da stvari nimajo nobenega smisla
  • strah pred ponovitvijo bolezni/nadaljnjim potekom bolezni, občutja preplavljenosti z negotovostjo
  • občutja nekoristnosti, krivde, ničvrednosti
  • občutek nezmožnosti spoprijemanja s telesnimi težavami, npr. z bolečinami, utrudljivostjo, slabostjo, menopavzalnimi težavami
  • težave s spanjem
  • tesnoba, tiščanje v prsih
  • velika razdražljivost ali jeza
  • samomorilne misli ali namere
  • težave pri odločanju glede zdravljenja
  • stopnjevanje težav, ki so bili prisotni že pred boleznijo.

Ob znakih globlje stiske je smiselno poiskati strokovno pomoč. Za informacije o tem, kakšno strokovno pomoč vam lahko nudimo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, se lahko obrnete na svojega lečečega onkologa.

Psihoonkološko obravnavo  na Onkološkem inštitutu Ljubljana zagotavlja Oddelek za psihoonkologijo.

Kontakt

E-naslov:psihoonko(at)onko-i.si
Telefon: 01 5879 170
Uradne ure: 7.30–8.00

*Obvestilo: Zaradi kadrovske stiske je čas naročanja na Oddelku za psihoonkologijo začasno skrajšan in poteka med 7.30 in 8. uro. Zahvaljujemo se vam za razumevanje.*  

Naročanje poteka preko telefona ali elektronskega sporočila.

Ob prvi napotitvi na Oddelek za psihoonkologijo bolnik odda napotnico v nabiralnik pri vratih sprejemne pisarne oddelka v stavbi D Onkološkega inštituta Ljubljana, nato bolnika pokličemo po telefonu in z njim opravimo triažni razgovor ter se dogovorimo za datum obravnave. Triažni razgovor je namenjen oceni intenzivnosti duševne stiske. Glede na podatke na napotnici in izražene težave bolnika usmerimo v psihiatrično in/ali kliničnopsihološko obravnavo.