Rak požiralnika

Incidenca raka požiralnika v Sloveniji je nizka, predstavlja manj kot 1 % vseh novo odkritih bolnikov z rakom. Najpogosteje zbolijo moški po 50. in 60. letu.

Nevarnostni dejavniki nastanka raka požiralnika so poleg spola in starosti še neustrezna prehrana, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, prevelika telesna teža, gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB), motnja gibljivosti požiralnika (ahalazija), kila požiralnika (hiatalna hernija) in nekatere dedne bolezni. Pri GERB pride do predrakavih sprememb na sluznici požiralnika, ki jih imenujemo Barretov požiralnik, iz katerih se lahko razvije rak.

Najpogostejši znaki raka požiralnika so motnje požiranja hrane, sprva trše, nato tudi tekoče hrane, boleče požiranje hrane, hujšanje, hripavost, kašelj in povečane področne bezgavke. Pojavijo se lahko bruhanje krvi iz želodca ali požiralnika, izkašljevanje krvi, črno oziroma smolasto blato ter pri sistemsko napredovali bolezni kaheksija. 

Osnovna diagnostična preiskava je gastroskopija, t.j. endoskopski pregled zgornjih prebavnih poti, s katero pregledamo sluznico požiralnika, želodca ter dvanajstnika in lahko tudi odvzamemo vzorce tkiva za patohistološko preiskavo. V nadaljnji diagnostiki opravimo preiskave za določitev stadija bolezni: endoskopski UZ požiralnika, RTG požiralnika s kontrastom, CT-preiskave prsnega koša in trebuha, UZ trebuha ter v nekaterih primerih tudi bronhoskopijo.  

Rak požiralnika zdravimo kirurško, z obsevanjem in s kemoterapijo ali s kombinacijo navedenih metod. Pri omejeni bolezni je predvideno samo kirurško zdravljenje. Pri področno napredovalem raku požiralnika zdravimo dodatno s pooperativno ali predoperativno radiokemoterapijo. Ko tumor ni mogoče operirati, rak požiralnika zdravimo s predoperativno radiokemoterapijo, ki ji nato sledi operacija, ali z radiokemoterapijo brez operacije. Pri paliativnem zdravljenju pridejo v poštev: paliativna operacija, tele- ali brahiradioterapija, vstavitev žične opornice (stent) ali laserska rekanalizacija na mestu zožitve, vstavitev hranilne gastro- ali jejunostome, vstavitev nazogastrične sonde ali ustrezno simptomatsko zdravljenje.  

Prvi dve leti po zdravljenju bolniki prihajajo na kontrolne preglede na tri mesece, na katerih opravimo klinični pregled in osnovne krvne preiskave, enkrat letno tudi UZ ali CT trebuha, RTG pljuč in endoskopski pregled zgornjih prebavil. Po dveh letih bolniki prihajajo na pregled na šest mesecev, po petih letih pa spremljanje bolnika prevzame splošni zdravnik.