Rak prostate

Rak prostate je najpogostejši rak pri moških v Sloveniji in tudi v Evropi. Obolevnost za rakom prostate pri nas in v svetu raste. V Sloveniji je bilo leta 2021 na novo odkritih 1617 bolnikov z rakom prostate.

Nevarnostni dejavniki za nastanek raka prostate so starost, rasa in dednost. Petina bolnikov ima družinsko obremenitev.

Rak prostate raste počasi, od nastanka bolezni do kliničnih znakov mine 9-17 let, do pojava oddaljenih zasevkov pa nadaljnjih 5-7 let. Bolniki so pri začetni obliki raka navadno brez težav. Težave z uriniranjem so pri začetnih tumorjih praviloma posledica povečanja prostate. Znaki razsoja bolezni so večinoma bolečine v kosteh. Posledica napredovalih zasevkov v kosteh so lahko tudi okvare živčnih korenin in kompresija hrbtenjače. Redkejši so znaki razsoja v spolovila in spodnji del trebuha ter v medenične in trebušne bezgavke, ki ga spremlja otekanje nog.

Natančna anamneza o bolnikovih težavah in klinični pregled sta osnova diagnostike. Pri kliničnem pregledu ima poseben pomen digitorektalni pregled, ki je najpreprostejši in najcenejši diagnostični pregled za odkrivanje raka prostate. Z njim lahko tipljemo zatrdlino v prostati, asimetrijo prostate ali pa v celoti tršo in neravno prostato. V laboratorijskih preiskavah krvi je za odkrivanje bolezni in sledenje pomembna določitev vrednosti PSA (za prostato specifičnega antigena) v serumu. Diagnozo dokončno potrdimo s patohistološkim pregledom vzorca tkiva, ki ga odvzamemo pri transrektalni ultrazvočni preiskavi z biopsijo prostate. Med slikovno diagnostiko, s katero opredelimo razširjenost bolezni, sodijo scintigrafija skeleta, magnetnoresonančna preiskava prostate/trebuha, PET-CT ter SPECT.

Stadij bolezni, podobno kot pri drugih rakih, določamo po klasifikaciji TNM. V grobem delimo rak prostate na lokalno omejeno bolezen in na napredovalo bolezen. Bolnike z lokalno omejeno boleznijo pa glede na koncentracijo PSA in stopnjo vrednosti po Gleasonovem sistemu (GS) delimo v skupino z nizkim, srednjim in visokim tveganjem ponovitve bolezni. 

Primarna preventiva

Klinična raziskava primarne preventive z zdravilom finasterid (blokator 5α-reduktaze) je pri moških v starosti več kot 55 let po nekajletnem uživanju pokazala zmanjšanje pojavnosti raka prostate za 25 %, predvsem zmanjšane pojavnosti nizkorizičnih oblik. Vpliv na preživetje še ni jasen in raziskave še potekajo.

Sekundarna preventiva

Presejanje za raka prostate pomeni uporabo čim bolj preprostih preiskav, ki med moškimi brez kliničnih težav odkrijejo tiste, pri katerih je velika verjetnost, da imajo predstopnje ali začetno obliko raka. Najbolj pogost presejalni test za ugotavljanje raka prostate je določanje vrednosti PSA v krvi. V organizirano zgodnje odkrivanje oziroma presejanje za raka prostate so praviloma vključeni moški med 55. in 70. letom. Vendar smiselnost organiziranega zgodnjega odkrivanja s to metodo še ni dokončno potrjena in se zato organizirano presejanje v naši državi še ne izvaja.

Individualno zgodnje odkrivanje temelji na rednem spremljanju vrednosti PSA in digitorektalnih pregledih.

Zdravljenje bolnikov z lokalno omejenim rakom prostate je lahko kirurško (prostatektomija), z obsevanjem, hormonsko ali s kombinacijo naštetih metod, zdravnik pa se lahko odloči tudi samo za spremljanje bolnika in ukrepanje ob spremembah.

Le prostatektomija in obsevanje nudita možnost ozdravitve.

Zdravljenje bolnikov z razširjeno obliko bolezni je lahko hormonsko, s kemoterapijo ali bisfosfonati.

Bolnike po zaključenem zdravljenju spremljamo z rednim določanjem vrednosti PSA in z digitorektalnim pregledom v šestmesečnih presledkih prva 3 leta in nato enkrat na leto.