Rak sečnega mehurja, ledvičnega meha in sečevoda

Rak sečnega mehurja spada med sedem najpogostejših rakov pri moških v Sloveniji, medtem ko sta rak ledvičnega meha in rak sečevodov po pojavnosti redka. Leta 2021 je bilo v Sloveniji 392 novo odkritih bolnikov z rakom sečnega mehurja.

Najpomembnejši znani dejavniki tveganja raka sečnega mehurja so kajenje, dolgotrajno uživanje nekaterih analgetikov in poklicna izpostavljenost karcenogenom, to je snovem, ki povzročajo raka. V večji meri naj bi bili ogroženi delavci v kemični, lesni, usnjarski in gumarski industriji, v obratih za varjenje in izdelavo kablov in plastičnih snovi. Drugi dejavniki tveganja so pogoste bakterijske okužbe sečil ter okužbe z nekaterimi paraziti. 

Znaki bolezni so podobni vnetju sečnega mehurja ali prostatitisu, zato je lahko postavitev pravilne diagnoze težavna. Najpogostejši simptom pri raku sečnega mehurja je neboleča krvavitev. Pojavi se pri 85 % bolnikov. Uriniranje je lahko pogostejše, pekoče, bolnik čuti stalno potrebo po odvajanju urina. Bolečine nastopijo navadno v napredovalem stadiju in so lahko posledica lokalno razraslega tumorja ali pa zapore sečevoda. Oteklina nog in spolovila prav tako nastane v napredovalem stadiju, če se je bolezen že razširila v trebušne bezgavke.

Osnova diagnostike sta natančna anamneza o bolnikovih težavah in klinični pregled. Med laboratorijskimi preiskavami so pomembne mikroskopske in citološke preiskave urina. Najpomembnejši preiskavi sta cistoskopija (pregled sečnega mehurja s cistoskopom) in biopsija tumorja, s katerima postavimo dokončno diagnozo. Slikovne preiskave, s katerimi določimo razširjenost bolezni, so UZ, CT in/ali MR trebuha. Če ima bolnik mišično invazivni tumor, je treba narediti še RTG prsnega koša, ob bolečinah v kosteh pa tudi scintigram kosti.

Glede na globino invazije delimo rake rake sečnega mehurja na površinske ter mišično invazivne. Približno 75 % na novo odkritih rakov sečnega mehurja je površinskih.

Površinski rak sečnega mehurja zdravimo z transuretralno resekcijo (delna ali popolna odstranitev tumorja skozi sečnico;) in elektrokoagulacijo tumorja v kombinaciji z imunoterapijo (s cepivom BCG) ali kemoterapijo v sečnem mehurju. Če so tumorji obsežni, se ponavljajo oziroma se ne odzivajo na terapijo, je treba narediti radikalno cistektomijo (odstranitev sečnega mehurja v celoti).

Mišično invazivni rak sečnega mehurja zdravimo operativno z radikalno cistektomijo z odstranitvijo regionalnih bezgavk, z radikalnim obsevanjem sečnega mehurja in področnih bezgavk (s sočasno kemoterapijo) ter s kemoterapijo (predoperativno oz. neoadjuvantno ali dopolnilno oz. adjuvantno) oziroma s kombinacijo naštetih načinov zdravljenja.
Napredovali rak sečnega mehurja zdravimo s kemoterapijo, saj operativna odstranitev raka ni smiselna.

Pri lokalno omejenih rakih ledvičnega meha in sečevoda je priporočeno standardno zdravljenje kirurško, medtem ko napredovale rake zdravimo podobno kot napredovale rake sečnega mehurja.

Sledenje bolnikov s površinskim rakom sečnega mehurja zahteva redne cistoskopije na tri mesece prvo leto, drugo leto na šest mesecev, nato enkrat letno.