Vrste raka
Rak analnega kanala
Epidemiologija in dejavniki tveganja
Rak analnega kanala je redka bolezen. Pojavnost je nizka, narašča predvsem v skupini mlajših istospolno usmerjenih moških.
Nevarnostni dejavniki so: humani papilomski virus, pogosto menjavanje spolnih partnerjev, pogosti analni spolni odnosi in sočasna prisotnost spolno prenosljivih bolezni, kronična prizadetost imunskega sistema (imunosupresija), kronično draženje sluznice, predhodno obsevanje analnega kanala in benigne lezije v tem področju.
Bolezenski znaki
Klinična slika je neznačilna, najpogosteje se pojavljajo krvavitev, bolečina, srbenje, zaprtje, občutek polnosti. Ob napredovali bolezni pride do inkontinence, težav pri iztrebljanju ali rektovaginalnih fistul.
Diagnoza in stadij bolezni
Med osnovno diagnostiko spadajo digitorektalni pregled (pregled danke s prstom), rektoskopija (pregled danke s rektoskopom) z odvzemom vzorcev tkiva, endoluminalni UZ ali MRI medenice za opredelitev lokalne rasti in UZ ali CT trebuha ter RTG pljuč za določitev stadija bolezni.
Osnove zdravljenja in spremljanje bolnikov po zaključenem zdravljenju
Osnovno zdravljenje omejene bolezni je radiokemoterapija. Bolnike operiramo le, če kljub takšnemu zdravljenju bolezen ostane, oziroma ob ponovitvi bolezni ali zaradi zapletov, ki jih povzroči sam tumor in predhodna zdravljenja. Metastatsko bolezen zdravimo s kemoterapevtiki.
Prvi dve leti po zaključeni radiokemoterapiji bolniki prihajajo na kontrolne preglede na 6-8 tednov, kasneje pa na pol leta. Če bolezen ostane ali napreduje, opravimo biopsijo tumorja, da dokažemo oziroma izključimo prisotnost vitalnih tumorskih celic.