Vrste raka
Rak materničnega telesa
Epidemiologija in dejavniki tveganja
Rak materničnega telesa se pojavlja v dveh oblikah, in sicer kot rak maternične sluznice in rak maternice. Rak materničnega telesa je relativno pogost. V Sloveniji je v letu 2021 za rakom materničnega telesa na novo zbolelo 366 žensk. Najpogostejši rak rodil pri ženskah v razvitem svetu in v Sloveniji je rak maternične sluznice, medtem ko je rak maternice redek in predstavlja manj kot desetino raka materničnega telesa.
Nevarnostni dejavniki pri raku materničnega telesa so povezani predvsem z reproduktivnimi dejavniki. Tveganje za nastanek raka maternične sluznice je povečano pri ženskah s hormonskim nadomestnim zdravljenjem brez dodanih progestogenov, s pozno menopavzo, pri ženskah, ki niso rodile, in tistih s preveliko telesno težo. Kombinirana oralna kontracepcijska sredstva zmanjšajo verjetnost nastanka tega raka.
Bolezenski znaki
Najpogostejši znak raka materničnega telesa je krvavitev iz nožnice ali krvav izcedek, najpogosteje po menopavzi.
Diagnoza in stadij bolezni
Za postavitev diagnoze je treba opraviti biopsijo maternične sluznice. Dodatno opravimo rentgensko slikanje prsnih organov, krvne preiskave in biokemične preiskave. Ob sumu na razširjeno bolezen se opravi pregled sečnega mehurja (cistoskopija), pregled danke (rektoskopija), UZ, CT ali MR.
Bolnice po opravljenih preiskavah za določitev bolezni razdelimo v stadije po FIGO-klasifikaciji; stadiji po TNM-klasifikaciji so razvrščeni podobno.
Osnove zdravljenja in spremljanje bolnikov po zaključenem zdravljenju
Rak maternične sluznice zdravimo s kirurškim posegom, ki mu večinoma sledi brahiterapija ali teleradioterapija, razen pri dobro diferenciranih rakih stadija I. Pri razširjeni bolezni pride v poštev paliativna teleradioterapija. Pri metastatski bolezni in pri ponovitvi bolezni je zdravljenje paliativno, uporabljata se hormonsko zdravljenje in kemoterapevtsko zdravljenje.
Osnovni način zdravljenja raka maternice je s kirurškim posegom, v nekaterih primerih teleradioterapija z vaginalno brahiterapijo ali brez nje ter kemoterapevtsko ali hormonsko zdravljenje.
Pri bolnicah, ki po zaključenem zdravljenju nimajo simptomov bolezni, opravimo prvi ginekološki pregled po dveh mesecih. Prva tri leta se pregledi opravljajo na vsake štiri mesece, tri do pet let po zaključenem zdravljenju na šest mesecev in nato enkrat na leto. Pri bolnicah, ki po zaključenem zdravljenju še vedno imajo simptome bolezni, so potrebne dodatne preiskave, npr, UZ ali CT.