Odgovor generalnega direktorja OI na medijske zapise o aferah na OI
Pojasnjujemo nekatere pomembne okoliščine opozorila dr. Eriku Breclju, o katerem govorijo zadnji prispevki v medijih (npr. novinarke Diane Zajec v sobotnem Delu dne 11. julija 2015).
Dr. Erik Brecelj s problematiziranjem načina vročanja opozorila odvrača pozornost od razlogov za omenjeno opozorilo. Vročeno mu je bilo na popolnoma zakonit način ob upoštevanju vseh varnostnih mehanizmov, ki veljajo za operacijske prostore. Mnogo resnejši pa so seveda razlogi, zakaj je bilo dr. Breclju opozorilo izrečeno. Dr. Brecelj je zlorabil svoj položaj zdravnika in bolnika z resno boleznijo vlekel v svoj že desetletje star spor s predstojnikom in vodstvi Onkološkega inštituta in pri bolniku povzročil nepotrebno in neupravičeno stisko. Zaradi težav dr. Erika Breclja z vodstvom naj bi bil bolnik namreč prikrajšan za zanj najuspešnejše zdravljenje. Sama dejstva o bolezni in poteku (za enkrat uspešnega) zdravljenja govorijo drugače.
Kot bistveno bi želeli poudariti, da z vročitvijo opozorila dr. Breclju ni bil moten delovni proces. Vročitev ni bila opravljena med samim potekom operacije, prav tako ne v operacijski dvorani. Varnost bolnika zaradi vročitve opozorila ni bila ogrožena. Vročevalec ni vstopil v sterilne prostore, kot se to napačno prikazuje. Dr. Brecelj je po končani (prvi) operaciji prišel v predprostor (kjer se običajno vroča pošta), pošiljko prevzel, odprl in prebral, kar prav tako kaže, da ni šlo za neprimeren kraj in čas vročitve.
Dr. Brecelj ima že dolga leta stalen konflikt z vsemi vodstvi Onkološkega inštituta, ki ga s svojimi protislovnimi izjavami in brez argumentov razčiščuje predvsem v javnosti. Dr. Brecelj s svojimi dejanji na Onkološkem inštitutu pogosto dokazuje, da zanj pravila pač ne veljajo. Tako obnašanje je še posebej nedopustno v času, ko je zdravstvena politika in javnost soočena z nekaterimi odmevnimi aferami, ki so prav posledica pomanjkljivega sistema ali pa ignoriranja že uveljavljenih pravil. Na Onkološkem inštitutu smo vselej težave poskušali reševati znotraj predpisanih postopkov. Dr. Brecelj v vseh letih žal niti enkrat ni uporabil mehanizmov, ki so predpisani in na voljo, temveč je z enostranskim prikazovanjem »svoje« afere začenjal bodisi v javnosti ali pa pri najvišjih predstavnikih politike. Onkološki inštitut zoper dr. Breclja tudi nikoli ni podal nobene prijave. Pač pa je dr. Brecelj avtor zajetnega spiska prijav in ovadb zoper svoje sodelavce na različne inštitucije pravne države. Na (ne)utemeljenost njegovih prijav kaže dejstvo, da so bile doslej čisto vse prijave, ki so že doživele epilog, zavržene kot neutemeljene. Ali si javnost predstavlja, pod kakšnim pritiskom morajo delati tisti, ki so žrtve njegovih groženj, izpostavljenosti (neupravičenim) preiskavam organov ali pa diskreditacijam v javnosti?
Ob zadnjem opozorilu je dr. Brecelj ponovno zagrozil, da bo »šel do konca«. In res, sledila je serija enostranskih informacij v javnosti, kot član Sveta Onkološkega inštituta pa je s somišljeniki instrumentaliziral ta organ, da bo na izredni seji razpravljal o »slabem« delu generalnega direktorja. Kljub temu, da Onkološki inštitut deluje dobro: bolniki so kljub objektivnim težavam oskrbljeni znotraj strokovno sprejemljivih časovnih rokov, ustanova nima finančne izgube, vodstvu pa je ob razumevanju Ministrstva za zdravje letos celo uspelo izposlovati 44 novih zaposlitev za najbolj obremenjena delovna mesta. Kot zanimivost: v dolgi in težki razpravi na seji Sveta Onkološkega inštituta dr. Brecelj niti z besedo ni podprl vodstva inštituta pri utemeljevanju nujnosti novih zaposlitev!
Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije dr. Možina ima tokrat prav: skrajni čas je, da se ta »otroški vrtec« preneha. Za dr. Breclja pa morajo veljati enaka pravila kot za vse ostale zaposlene v zdravstvu. Sicer je sistem nevaren.
Prim. Janez Remškar, dr.med.
Generalni direktor Onkološkega inštituta Ljubljana
Ljubljana 14.7.2015