Seznam preiskav
VHL gen
Uvod. Mutacije v genu VHL najdemo pri vseh bolnikih s sindromom von Hippel-Lindau. 80% bolnikov s sindromom von Hippel-Lindau je nosilcev družinskih (podedovanih) mutacij v genu VHL, 20% bolnikov pa ima t.i. mutacijo de novo, kar pomeni, da mutacija ni podedovana od staršev, ampak je nastala kot posledica novih zarodnih mutacij v spolnih celicah. Ker je povprečna starost pojavljanja raka pri bolnikih s sindromom von Hippel-Lindau veliko nižja kot pri bolnikih s sporadičnimi oblikami raka - 29 let pri hemangioblastomih osrednjega živčnega sistema in 44 let pri raku ledvičnih celic, je podatek o prisotnosti mutacije pri testirani osebi izredno pomemben za klinično spremljanje nosilca mutacije. Z rednim spremljanjem odpiramo možnost za zgodnje odkrivanje bolezni in ustrezno zdravljenje.
Metoda. Za presejanje/pregled vseh eksonov in obeksonskih regij gena VHL uporabljamo metodo sekvenciranja druge generacije – NGS (Illumina TruSight Cancer Panel). Potrditev mutacij določenih z NGS poteka s sekvenciranjem po Sangerju, ki ga uporabljamo tudi za določanje/potrjevanje že znanih zarodnih mutacij. Velike delecije in duplikacije določamo z metodo MLPA.

Vloga gena v celici
VHL – von Hippel-Lindau; na kromosomu 3p25
Gen VHL spada v skupino tumorskih supresorskih (zaviralnih) genov. Produkt gena je protein pVHL, ki je del ubikvitin-ligaznega kompleksa, ki preko razgradnje proteinov deluje kot zaviralec rasti rakaste celice. Protein pVHL uravnava razgradnjo transkripcijskih faktorjev HIF-1 in HIF-2 (hipoksija inducibilni faktor 1 in 2), ki sprožita odgovor celice na pomanjkanje kisika. Vežeta se na ubikvitin-ligazni kompleks, tam se označita za ubikvitinacijo oz. razgradnjo v proteasomu. Pri normalnem delovanju produktov gena VHL in ob prisotnosti kisika se HIF hitro razgradi. Ob pomanjkanju kisika, ali zmanjšani aktivnosti produktov gena VHL (ki je posledica mutacij v genu VHL), pa se HIF-1 in HIF-2 nakopičita in sprožita prepisovanje številnih tarčnih genov, vpletenih v odgovor celice na hipoksijo. Med tarčne gene HIF-1 in HIF-2 spadajo VEGF, PDGFβ, TGFα, ciklin D1 in drugi geni, ki so povezani s procesi angiogeneze, proliferacije, apoptoze in metabolizma. Okvara pVHL v celici sproži celični odgovor, značilen za hipoksijo, kar se odraža v stimulaciji tvorbe tumorskega ožilja (angiogeneza) in s hitrejšo rastjo tumorske mase (Slika 1).
Reference:
- Milatović M, Prosenc Zmrzljak U, Novaković S. Odkrivanje dednega sindroma von Hippel-Lindau: določanje mutacij v genu VHL. Onkologija 2012 - letnik XVI (2): 87-89