Odvzem biološkega materiala za ambulantne bolnike poteka na štirih odvzemnih mestih laboratorija v stavbi D pritličje. 
Za hospitalizirane bolnike odvzeme izvajajo na bolnišničnih oddelkih. Odvzeti biološki material se transportira v laboratorij s pnevmatsko cevno pošto.
Zunanji naročniki v analizo pošiljajo že odvzet biološki material z naročniškim listom.  

Postopek za odvzem venske krvi poteka po standardiziranem postopku za odvzem venske krvi, ki ga izvaja strokovno usposobljeno laboratorijsko osebje. Za odvzem uporabljamo zaprt sistem, ki ga poznamo pod izrazom »vakuteinerski« sistem. S tem sistemom zmanjšamo verjetnost okužbe na minimum, vedno odvzamemo natančno količino krvi in skoraj nemogoče je, da bi uporabili napačne epruvete (Clinical and Laboratory Standards Institute. Procedures for the collection of diagnostic blood specimens by venipuncture. Approved Standard, Document H3-A4. Villanova, Pensylvania; 1998)

Urinske vzorce ločimo glede na čas in način odvzema. Čas in način odvzema vzorca je odvisen od vrste analiz, ki jih bomo v urinu opravili.
Za osnovno urinsko analizo uporabljamo naključni vzorec urina. Bolnik v urinski lonček zbere vsaj 12 mL srednjega curka naključnega vzorca urina in ga odda v sanitarnih prostorih  laboratorija v stavbi D pritličje.
Za osnovne urinske analize priporočamo, da bolnik pred oddajo naključnega urinskega vzorca  ne urinira vsaj 1 do 2 uri, za preiskave s katerimi določamo rast bakterijskih kolonij pa vsaj 4 do 8 ur. 
V primeru, da moramo preiskave opraviti iz zbirnega urina (24 urni urin), bolnik na oddelku dobi zbiralnik za urin s točnimi navodili za zbiranje urina. Takoj po opravljenem zbiranju urina, bolnik dostavi alikvot zbranega urina v urinskem lončku v prostor za odvzem v stavbi D pritličje.
 

Biološki vplivi povzročajo spremembe analitov „in vivo“, so neodvisni od preiskovanih metod in so neizogibni. Spremenljivi faktorji so telesna teža, mišična masa, stradanje, dieta, prehrambene navade, fizična aktivnost, menstrualni cikuls, diagnostični in terapevtski postopki, zdravila itd. Nespremenljivi faktorji so spol, starost, rasa in dedni faktorji. 

Koncentracije nekaterih analitov v krvi in urinu so odvisne od spola in se s starostjo spreminjajo. Alkalna fosfataza (ALP), kreatin-kinaza (CK), aspartat-aminotransferaza (AST), gama glutamiltransferaza (GGT), sečna kislina, kreatinin, amonijak, železo, sečnina, trigliceridi, holesterol, LDL-holesterol so pri moških višji kot pri ženskah. Koncentracije železa se pri ženskah po 65 letu močno zmanjšujejo. Koncentracije celokupnega holesterola in LDL-holesterola se zvišujejo po 45 letu starosti. ALP v serumu je pri otrocih višja kot pri odraslih, doseže svoj maksimum okrog 12. leta starosti, nato pada in je pri 18. letih enaka kot pri odraslih (Guder WG, Narayanam S, Wisser H, Zawata B. Samples: From the Patient to the Laboratory. GIT VERLAG, Darmstadt; 1996: 1-101).

Vpliv fizičnega napora na sestavo analitov v krvi je povezan s trajanjem in intenzivnostjo aktivnosti. Zaradi telesnega napora pred odvzemom krvi lahko dobimo pri rezultatih laboratorijskih analiz lažno zvišane vrednosti proteinov in na njih vezanih snovi, laktata, sečne kisline, poveča se prepustnost celic, zvišajo se vrednosti laktat-dehidrogenaze (LDH), CK, AST, aldolaze itd. (Guder WG, Narayanam S, Wisser H, Zawata B. Samples: From the Patient to the Laboratory. GIT VERLAG, Darmstadt; 1996: 1-101).

Zaradi stresa se sproščajo kateholamini in kortikosteroidi, pride do sprememb v intermedianem metabolizmu ogljikovih hidratov in lipidov. Stimulacija nadledvične žleze zviša vrednosti glukoze in encimov skeletne muskulature.

Kronobiološki vplivi so biološki ritmi, to so ciklične in linearne periode, ki lahko trajajo manj kot en dan (ultradialni), približno en dan (cirkadialni) in dalj kot en dan (infradialni). V klinični biokemiji so najpomembnejša cirkadialna nihanja koncentracij posameznih parametrov.
V vzorcih odvzetih v različnih časih dneva dobimo različne koncentracije posameznega parametra, kar pa je posledica normalnega fiziološkega oz. cirkadialnega nihanja. Za pravilno interpretacijo rezultatov je zato pomembna ura odvzema (Guder WG, Narayanam S, Wisser H, Zawata B. Samples: From the Patient to the Laboratory. GIT VERLAG, Darmstadt; 1996: 1-101).
Kri za laboratorijske analize naj bi bolnikom odvzeli na tešče med 7. in 9. uro zjutraj, ker so bili ob tem času odvzeti tudi vzorci, iz katerih so izračunali orientacijske referenčne vrednosti za posamezne parametre. Glede vnosa hrane in zdravil, ki jih redno jemlje, naj se bolnik pred odvzemom krvi posvetuje z zdravnikom. 

Pred odvzemom krvi za določitev glukoze, železa, lipidov in ALP mora biti bolnik tešč. Za določitev sečne kisline 3 dni pred odvzemom krvi bolnik ne sme uživati purinskih obrokov, alkohola in nekaterih zdravil. Priporočljivo je, da se odvzem vrši 12 ur po zadnjem obroku ter pred diagnostičnimi in terapevtskimi postopki, ki vplivajo na klinično kemijske preiskave (Thomas L. Clinical Laboratory Results. In: Thomas L. Clinical Laboratory Diagnostics. Use and ASSessment of Clinical Laboratory Results. TH Books Verlagsgeselschaft, Frankfurt, 1998: 1453-1463).

Pomembno vlogo ima tudi bolnikov položaj med odvzemom krvi (stoječ, ležeč, sedeč). Pri stoječem položaju se zmanjša količina plazme, zato v plazmi porastejo koncentracija proteinov, encimov, zdravil, kalcija, bilirubina (Guder WG, Narayanam S, Wisser H, Zawata B. Samples: From the Patient to the Laboratory. GIT VERLAG, Darmstadt; 1996: 1-101).

Nepravilen odvzem
Kadar ob odvzemu žilna preveza traja predolgo (>30 sekund), pride do hemokoncentracije, kar povzroči lažno zvišane vrednosti proteinov, hematokrita, lipidov, encimov, bilirubina, železa, kalcija in drugih, na proteine vezanih substanc in številčne koncentracije celic. „Pumpanje” s pestjo privede do znatnega zvišanja kalija (do 1 mmol/L).

Kontaminacija odvzetih vzorcev z raztopinami iz infuzijskih kanalov 
Za odvzem krvi za laboratorijske preiskave se v bolnišnicah uporabljajo tudi intravenski ali intraarterijski kanali. Kadar odvzemamo kri za laboratorijske preiskave iz infuzijskih linij, vedno zavržemo nekaj krvi (5-10 ml). Tako se izognemo kontaminaciji vzorcev z zdravili ali heparinom in preprečimo razredčitev vzorca z infuzijsko tekočino.

Hemoliza je sproščanje sestavine krvnih celic v plazmo ali serum. Po centrifugiranju krvnih vzorcev jo opazimo kot rdeče obarvanje seruma ali plazme, ki jo povzroči prosti hemoglobin. Vidna je, ko je koncentracija hemoglobina večja od 0,3g/L. Poznamo »in vivo« hemolizo zaradi hemolitičnega sindroma ali transfuzijske reakcije ter »in vitro« hemolizo, ki je navadno posledica napake v katerikoli stopnji pred-analitične faze.
Zaradi hemolize so vrednosti analitov, ki so v celicah v višjih koncentracijah, v serumu oz. plazmi zvišane (kalij, fosfor, AST, LDH...). Prosti hemoglobin, ki obarva krvni serum, povzroči kemične, biokemične in imunološke interference med merjenjem v analitskih postopkih posameznih analitov (bilirubina, kreatinina, sečne kisline…) (Guder WG, Narayanam S, Wisser H, Zawata B. Samples: From the Patient to the Laboratory. GIT VERLAG, Darmstadt; 1996: 1-101).

Lipemičnost je motnost seruma ali plazme, ki je posledica visoke koncentracije trigliceridov in drugih lipoproteinskih delcev (hilomikronov, VLDL holesterola). Lipemičnost nastane zaradi uživanja z lipidi bogate hrane nekaj ur pred odvzemom, kot posledica spremenjenih metabolnih procesov v organizmu ali zaradi prejemanja lipidnih suspenzij v obliki infuzije neposredno pred ali ob odvzemu krvi. V serumu je lipemičnost opazna že pri koncentraciji trigliceridov 3,4 mmol/L, v polni krvi pa šele pri 11,3 mmol/L. Lipemični serumi interferirajo s fotometričnimi meritvami analiznih metod pri vseh valovnih dolžinah. Tako so lažno zvišani rezultati proteinov, glukoze, sečne kisline, znižane pa koncentracije natrija, kreatinina in CK. Lipemičnosti vzorca vpliva tudi na rezultate hematoloških preiskav (lažno zvišan hemoglobin) (Guder WG, Narayanam S, Wisser H, Zawata B. Samples: From the Patient to the Laboratory. GIT VERLAG, Darmstadt; 1996: 1-101).
 

Po izvedenih laboratorijskih analizah izdamo standardizirani laboratorijski izvid, ki je označen kot „Končni izvid”. Naročniki iz OI v hospitalnem računalniškem sistemu Webdoctor vidijo rezultate laboratorijskih preiskav, ko so ti končno avtorizirani. 
Pisne izvide zunanjim naročnikom odpošljemo po pošti na naslov naročnika. V izogib napakam in zlorabam, naročnikom, bolnikom in svojcem laboratorijskih izvidov ne sporočamo po telefonu. Po pisnem zahtevku naročnika laboratorijskih preiskav, ki naj vsebuje ime in priimek osebe, ki to zahteva, originalni izvid ali njegov duplikat posredujemo po faksu.