Kaj povzroča raka?

V zadnjih letih in desetletjih se število novih primerov zbolelih in umrlih za rakom tako v Sloveniji kot v ostalih državah razvitega sveta neprestano veča. Večina porasta je posledica staranja prebivalstva, del pa gre pripisati izpostavljenosti različnim nevarnostnim dejavnikom. 
Pojava katere koli rakave bolezni ni mogoče povezati z enim samim, izoliranim dejavnikom, saj je bolezen vedno končni rezultat delovanja vseh škodljivih pa tudi zaščitnih dejavnikov, ki jim je posameznik izpostavljen tekom življenja. Zaščitni in nevarnostni dejavniki so različni, na nekatere v večji ali manjši meri vplivamo sami s svojimi zdravimi ali nezdravimi življenjskimi navadami, z izpostavljenostjo kemikalijam, fizikalnim in biološkim dejavnikom v delovnem ali bivalnem okolju. Na druge pa posameznik nima vpliva, kot so na primer genetske lastnosti, spol, starost.

Katere snovi so rakotvorne?

Morebitno rakotvornost posamezne snovi ugotavljajo z bazičnimi in epidemiološkimi raziskavami. Pri bazičnih laboratorijskih raziskavah gre za kratkotrajne poskuse na celičnih kulturah in bakterijah ter za dolgotrajnejše na laboratorijskih živalih. Z analitičnimi epidemiološkimi raziskavami pa ugotavljajo povezanost med izpostavljenostjo in rakom pri človeku. O tem, ali je povezava med določenim rakom in nevarnostnim dejavnikom pri človeku res vzročna, večinoma presojajo skupine strokovnjakov, ki snovi na osnovi strogo določenih meril razvrščajo v več skupin glede na stopnjo dokazane povezanosti z rakom. Eden najobsežnejših in najkakovostnejših seznamov nastaja v Mednarodni agenciji za raziskovanje raka iz Lyona, ki je posebna agencija Svetovne zdravstvene organizacije. 
V seznamu te agencije so kemikalije, njihove zmesi ali proizvodni postopki, pa tudi virusi in fizikalni dejavniki, razvrščeni v štiri skupine. V prvi skupini (skupina 1) so tisti, za katere je dovolj dokazov o rakotvornosti za ljudi. Med njimi so najbolj znani azbest, tobačni dim, alkoholne pijače, pa tudi ionizirajoče in UV-sevanje. V skupini 2A so tisti, za katere vzročna zveza še ni dokazana, je pa verjetna. Za snovi v skupini 2B je manj dokazov o rakotvornosti oziroma ne moremo izključiti drugih možnih razlag. V skupini 3 so kemikalije in drugi dejavniki, ki so jih sicer že proučevali, vendar jih zaenkrat še ni mogoče uvrstiti v nobeno od prej omenjenih skupin. Seznam na osnovi novih spoznanj sproti dopolnjujejo; seznam je z natančnejšimi definicijami prosto dostopen na medmrežju: https://monographs.iarc.fr/agents-classified-by-the-iarc.

Kaj vemo o povezavi med uporabo mobilnih telefonov in rakom?

Sevanja nižjih energij, s frekvencami manjšimi od 300 GHz, razvrščamo v skupino neionizirajočih elektromagnetnih sevanj. Viri takšnih sevanj so npr. mobiteli, brezžični usmerjevalniki, bazne postaje… Neionizirajoče sevanje ima premajhno energijo, da bi poškodovalo kemijske vezi v celici, biološki učinki se lahko pojavijo le zaradi absorpcije energije sevanja in s tem segrevanjem celice. Energija sevanja pada s kvadratom razdalje med virom in obsevanim tkivom, tako da je morebitno tveganje za nastanek škodljivih učinkov prisotno le v neposredni bližini virov sevanj. 
Obstaja nekaj epidemioloških študij, ki so pokazale, da se lahko pri dolgotrajni uporabi mobilnih telefonov (več kot 30 minut dnevno v obdobju 10 let) poveča pojavnost možganskih rakov, gliomov. Druge epidemiološke študije, laboratorijske študije in študije o raku živali teh ugotovitev niso potrdile. 
Na podlagi vseh dostopnih dokazov je leta 2011 Mednarodna agencija za raziskovanje raka visokofrekvenčna elektromagnetna sevanja pri signalih, ki jih oddajajo mobilni telefoni, uvrstila med snovi, za katere vzročna zveza z nastankom raka še ni potrjena, je pa mogoča (skupina 2B); raziskave na tem področju pa se še nadaljujejo. 
Osebe, ki so močno izpostavljene sevanju mobilnih telefonov, naj bi imele do 1,5-krat večjo možnost za nastanek možganskega raka, glioma. Povezave med rakom in drugimi viri visokofrekvenčnih elektromagnetnih sevanj (brezžični usmerjevalniki, bazne postaje), ki povzročajo bistveno nižje izpostavljenosti, ni mogoče potrditi.

Koliko rakov bi lahko pripisali sevanju mobilnih telefonov v Sloveniji?

Natančni in zanesljivi podatki o zbolelih za rakom na nekem področju se zbirajo v populacijskih registrih raka. V Sloveniji ima zbiranje podatkov o bolnikih z rakom dolgoletno tradicijo, saj že od leta 1950 na Onkološkem inštitutu Ljubljana deluje Register raka Republike Slovenije, ki zagotavlja podatke o incidenci, prevalenci in preživetju vseh zbolelih z rakom, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji. Podatki so javnosti dostopni na spletnem portalu SLORA: www.slora.si.
Letno v Sloveniji za rakom na novo zboli več kot 15.000 oseb. Približno dve tretjini bolnikov ima enega od petih pogostih rakov: kožnega raka, raka prostate, pljučnega raka, raka debelega črevesa in danke ali raka dojk. Možganski tumorji spadajo med redkejše rake. Najpogostejši med njimi so gliomi, ki jih v Sloveniji diagnosticiramo pri približno 140 osebah letno. Število zbolelih za vsemi raki skupaj, kot tudi  bolnikov z gliomom, se od leta 1950 naprej v Sloveniji neprestano veča. Časovni trend števila zbolelih z gliomom v zadnjih tridesetih letih prikazuje ta graf. Med leti 1987 in 2002 je zbolelo vsako leto 2,6 % oseb več kot prejšnje leto, od leta 2002 naprej pa je rast števila novih primerov nekoliko počasnejša: za gliomom zboli vsako leto 1,8 % oseb več (temnejša krivulja grobih incidenčnih stopenj). 
Slaba polovica rasti števila gliomov v Sloveniji gre na račun staranja prebivalstva (svetlejša krivulja starostno standardiziranih incidenčnih stopenj), saj je rak pogostejši pri starejših, populacija pa se stara. Vzroki za drugi del rasti števila zbolelih za možganskimi gliomi niso raziskani. Ker pa se je število zbolelih z gliomom v Sloveniji v dobi pred mobilnimi telefoni povečevalo celo nekoliko hitreje kot raste v zadnjih petnajstih letih, pa lahko precej zanesljivo sklepamo, da novih primerov možganskih gliomov v naši populaciji ni mogoče pripisati sevanju mobilnih telefonov.